Vsakdanje življenje na Bwami in poroka

Bwama ni le naša klinika z okolico ampak največji otok na jezeru, na kar nas opominja vsakdanji sprehod na kosilo do druge strani. Otok si delimo z nekaj deset stalnimi prebivalci in kopico otrok, ki tu med šolskim letom obiskujejo srednjo ter osnovno šolo. Njihovo življene poteka zelo drugačno od našega in v današnjem prispevku vam bomo poskušali predstaviti nekaj utrinkov.

Večina ljudi se tu ukvarja s kmetovanjem, zato je njihov čas zelo vezan na zemljo, ki jo obdelujejo. Ob sprehodu čez otok večkrat opazimo družine, ki okopavajo zemljo ali sadijo poljščine. Podobno kot pri nas je tu priljubljen krompir, pridelujejo tudi vse vrste zelenjave, buče, še največ pridelka pa zavzema obushera; posebna vrsta žita iz katere potem naredijo tudi svojo vrsto varjene pijače - bušera. O okusu le-te raje ne bomo. Na polju delajo vsi, moški in ženske, na hrbtih žena jih spremljajo dojenčki ki so skoraj za stalno gor navezani z rjuho kot bube.

Vsak ponedeljek in petek je v večjem kraju z imenom Rutinda, ob obali jezera tržnica, kjer lahko prodajajo svoje pridelke in kupujejo vse ostale potrebščine. Pot do tja opravijo s svojimi tradicionalnimi drevaki, za kar potrebujejo tudi do dve uri veslanja. Mi smo ob misli na to zelo hvaležni za svoj motorni čoln!

Ta vikend je bil za nas prebivalce Bwame poseben, saj se je tukaj odvijala prava afriška poroka. Vsi zaposleni na kliniki smo bili povabljeni, saj se je poročil brat od naše prevajalke Deline. Navada je, da vsi povabljenci prispevajo po svojih močeh z hrano, pomočjo pri pripravi hrane in prizorišča ali denarjem in s tem olajšajo mladoporočencema velik finančni zalogaj, ki ga predstavlja poroka.

Da smo bili na poroki lepo napravljeni so poskrbele šivilje iz organizacije Edirisa UK, kamor smo si v tednu pred poroko odšli sešiti obleke, da smo bili čisto afriški.

Poroka se je začela v soboto ob 10 uri v cerkvi blizu Rutinde, vsaj tako je pisalo na vabilu. Navkljub našim prizadevanjem, da bi na poroko prišli točni, smo prišli ob 10.05 v strahu, da bomo v cerkev vstopili že v poteku obreda. Na naše veliko presenečenje nas je pričakala prazna cerkev in panika ali smo prišli sploh na pravi kraj. Po 10-minutnem klicarjenju smo ugotovili, da smo na pravem mestu in da se poroka res prične ob 10. uri. Po pol urnem čakanju brez uspeha smo se odpravili na vrh hriba, kjer smo se osvežili s pijačo in uživali v prečudovitem razgledu na jezeru, imeli pa smo tudi pogled na cerkev. Ko je bilo sonce v zenitu smo opazili, da se pred cerkvijo že nabirajo prvi gostje. Tudi mi smo se odpravili nazaj in ob 12.30 uri se je nevesta v spremstvu svojega brata sprehodila do oltarja. V cerkvi je bilo poleg nas, družic in »best menov« (ne poznamo slovenskega izraza) le še nekaj obiskovalcev, bistveno manj kot smo pričakovali. Po dobri uri sta se ženin in nevesta – sedaj mož in žena odpravila proti Bwami, kjer je potekalo slavje, mi pa za njima. Na poti na otok nas je ujel dež, zato smo zasilno pristali doma, kjer smo se posušili in nato nadaljevali na zabavo, ki je bila v osnovni šoli, na drugi strani otoka.

Zabava se je začela s slavnostnim kosilom (ki smo ga seveda zamudili, saj smo na podlagi izkušnje v cerkvi računali na zamudo), po kosilu pa je sledil zabaven program in javna predaja daril mladoporočencema. Celotno prizorišče je bilo razdeljeno na tri tabore, vsak tabor je bil pod svojim šotorom. Na sredini sta bila mladoporočenca, na njuni desni nevestina družina ter na njuni levi ženinova družina. Šotori so s treh strani obdajali osrednje prizorišče, kjer se je odvijal program, na sredini pa je bila miza s tortami. Voditelj večera je na prizorišče vabil goste, kjer so mladoporočencema predajali darila. Kmalu po našem prihodu smo bili na vrsti mi, ki smo poželi kar bučni aplavz ko smo na oder zakorakali z dvema kozama, ki smo ju prinesli v dar. Po predaji daril je kralj zabave postal DJ, ki je vrtel glasbo do sončnega vzhoda in še dlje, svatje pa se so v omami bušere zibali v afriških ritmih.