Prvo javljanje iz Ugande

Že po enem tednu Afrike se nam je pripetilo marsikaj! V ponedeljek smo se s 130 kg prtljage odpravili na pot od letališča Brnik preko peklensko vročega Istanbula do Ugande. Po nočnem pristanku na letališču Entebbe smo presenetljivo hitro opravili vse obmejne formalnosti in se z našim kombijem (ki nam je služil tudi kot spalnik) odpeljali v Kampalo.

Kampala! Tipično, a hkrati svojevrstno afriško mesto, kjer ima red svoj kaos in kaos svoj red. Lastnica guesthousa je prav gajstna Madame, ki obožuje Slovenijo, kjer je lani preživela svoje počitnice. Ob naslednjem prihodu nam obljublja popust, tako da smo očitno naredili dober vtis. Madame ima vse pod kontrolo, od voznikov bodabod do svojih uslužbencev, le pes Boris ji včasih zbeži s posestva. Kaj je bodaboda se sprašujete? Anže si želi, da nikoli ne bi izvedel odgovora na to vprašanje. Bodaboda je motor, ki z lahkoto prevaža voznika, dva potnika, še kakšno prtljago in včasih dojenčka za povrh. Če se ti kam mudi (ali pa tudi ne), je to prevozno sredstvo, ki te najhitreje pripelje od A do B. Na točki B potem rabiš še nekaj minut, da prideš k sebi.

Glavnina našega prvega dne je bila zapolnjena z iskanjem banke brez provizije za dvig denarja, urejanjem lokalne sim kartice in papirjev za zdravniško licenco v Ugandi. Čeprav bi v kakšni drugi državi to bili sposobni urediti v eni ali dveh urah, se nam zdi čar Ugande tudi v tem, da se tu čas živi in ljudje ne pustijo, da bi čas živel njih. Kar seveda pomeni da smo za potrebe birokracije dva dni časa pustili prestolnici Ugande in njenemu posebnemu ritmu ter se nato ob nemogoči jutranji petkovi uri odpravili na osemurno vožnjo z busom v Kabale.

Kabale je manjše mesto blizu jezera Bunyonyi, sproščen oddih od hrupa Kampale, kar poskuša kompenzirati z dvakrat večjimi količinami prahu. Po vožnji s taksijem in osupljivi pot s čolnom po jezeru smo v soju mesečine končno ugledali naš otoček Bwama in na njem kliniko. Hvaležno smo odklenili vrata in se zapletli v pajčevine, ki so visele s sten naših sob, veseli, da smo končno – doma! (vsaj za 3 mesece). Toda dneva še ni bilo konec! Naš prevajalec, go-to-man za vse in očitno kar jaka gazda na jezeru nas je peljal do svojega hostla (Čevapčiči Homestay), kjer smo se srečali še z ostalimi Slovenci. V bližnji okolici je namreč več skupin, kar skupaj s posameznimi sonarodnjaki, ki jih obvezno srečamo v najbolj zagamanih koncih sveta, dokazuje, da pred našo domovino ni pobega. Z Druge gimnazije Maribor je bila pod vodstvom gospe Zdenke Keuc na obisku skupina srednješolcev, ki so štirinajst dni spoznavali življenje in šolski sistem v Ugandi. Pri Ronaldu pa živi tudi ena skupina arhitektov in gradbenikov, ki zidajo spalne prostore za uslužbence klinike na Bwami. Z njimi smo preživeli petkov in sobotni večer ter bili priča obilni poslovilni večerji za mariborsko skupino, po kateri smo vsi tudi zaplesali v afriških ritmih. Vsi so nas zelo lepo sprejeli! Razen tega smo čez vikend predvsem pospravljali, čistili in bežali pred pajki. Nad jezerom smo navdušeni, prav tako nad pogledom z naše terase, nekoliko manj pa nad straniščem.

V ponedeljek smo bili že pred soncem na jezeru in se celi zalimani peljali do Kabale, kjer smo nameravali z Edwardom, šefom klinike, v lokalni zdravstveni pisarni urediti še zadnje papirje za naše delo (birokracije očino ni ne konca ne kraja). Zraven se nahaja tudi Kabale Referral Hospital, glavna bolnišnica v širši regiji. Tja z naše klinike pošiljamo vse bolnike, ki jih ne moremo oskrbeti na primarni ravni. Tekoči teden je namenjen tudi temu, da si dodobra ogledamo glavne oddelke in se spoznamo z njihovim načinom dela. Mislim, da smo se dobro privadili na ugandski način življenja! Po dopoldanskem delu v bolnišnici se odpeljemo nazaj na Bwamo in tam furamo frizerski salon, tradicionalno ugandsko kuhinjo s slovenskim pridihom, telovadnico, kopališče, kavarno in še in še! Se beremo!