Blog 3

Dnevi na v Afriki hitro tečejo in kar malo pozabimo na pisanje bloga. V današnjem zapisu vam bomo predstavili delo na kliniki na Bwami.

Naši delovni dnevi se začnejo okrog 9. ure zjutraj, ko nas po navadi pred kliniko pričaka kup bolnikov. Naša prevajalka Delinah jim dodeli zaporedne številke, Gilbert, študent managementa na praksi na Bwami, pa jim izmeri vitalne znake (višino, težo, pritisk, pulz, temperaturo) in jih usmeri v eno od dveh ambulant. Po navadi delamo v parih, da se lahko med seboj posvetujemo in razmislimo, kako bolnikom najbolje pomagati. Neredko se nas vseh 5 znajde v isti ambulanti v razgreti debati, kako naprej. Jezikovno prepreko nam pomagata premagovati Delinah in Ronald, naša sovrstnika, ki znata dobro angleško in imata izkušnje s prevajanjem medicinskih izrazov, saj že več let pomagata slovenskim odpravam na Bwami. Tukajšnji prebivalci govorijo jezik ručiga in težko vam razložimo, kako jezik zveni. V dobrem mesecu smo osvojili besedno zvezo »shasha munda«, kar pomeni bolečina v trebuhu, iz ambulante pa jih pospremimo s »kalekale« (adijo).

Klinika se nahaja v drugem krilu hiše, v kateri spimo, med obema deloma pa se nahaja čakalnica z vrhunskim razgledom na jezero Bunyonyi. Naši predhodniki so na stene čakalnice napisali napotke za zdravo življenje v lokalnem jeziku in jih opremili s slikovnim gradivom. Prva soba na desni je soba za merjenje vitalnih znakov, na levi se nahaja lekarna, ki smo jo dobro založili z vsemi vrstami zdravil. Nato na levi in desni sledita dve ambulanti, v vsaki od njih se nahaja miza za pregled bolnikov, miza, stoli, omara z zdravili in medicinskimi pripomočki ter nepogrešljiva kopija smernic, napisanih s strani organizacije Zdravniki brez meja, po katerih delamo tudi mi. Naslednja soba na levi je laboratorij, v katerem se počutimo že kar domače, saj velikokrat vskočimo in teste naredimo kar sami. Na voljo imamo naslednje hitre teste: HIV, sifilis, malarija, hepatitis B, helicobacter pylori, urinski listič in test nosečnosti. Če želimo opraviti dodatne preiskave krvi ali urina pa moramo vzorce odpeljati v eno od dveh bolnišnic v mestu Kabale. Do sedaj smo bili brez mikroskopa, saj se je prejšnji pokvaril, vendar so nas včeraj razveselili z novico, da so mikroskop le uspeli popraviti. Še dobro, da smo bolnikom z malarijo, vestno jemali kri, da bomo s popravljenim mikroskopom lahko na lastne oči videli plazmodije v njihovi krvi! Tretja soba na desni je namenjena zobozdravstvenim posegom, ki jih opravlja vodja klinike Edward. V obeh sobah čisto na koncu hodnika pa hranimo ves material, ki smo ga prinesli s seboj oziroma kupili tukaj. Za boljšo predstavo nekaj slik klinike spodaj.

Vsak dan obravnavamo približno 60 bolnikov, včasih več, drugič manj. Naš urnik dela je prilagojen številu bolnikov – tako včasih zaključimo do kosila, spet drugič pa delamo tudi popoldne. Največ ljudi je ob ponedeljkih in ob petkih, saj je ob teh dneh v Rutindi (vas ob jezeru na celini) odprta tržnica in na jezeru je največ čolnov, tako da je najlažje dobiti prevoz do našega otočka. Pogosto pridejo bolniki z bolečino v želodcu, kateri je dostikrat vzrok lokalna alkoholna pijača bushera, ki jo tukaj pijejo od mladih nog. Ker se večina prebivalstva ukvarja s kmetijstvom, slišimo veliko pritožb zaradi bolečine v sklepih in mišicah zaradi trdega dela. Starejši ljudje imajo težave s povišanim krvnim tlakom, ki se ga trudimo kar se le da dobro urediti, kar je včasih težko, saj vsakodnevno redno jemanje več tablet ni nekaj, kar bi bilo Ugandčanom zelo blizu in hitro se zgodi, da tableto pozabijo vzeti. Nekaj je kroničnih ran, ki jih previjamo po navadi vsak drugi dan. V sosednji stavbi je porodnišnica, kjer delata dve babici, ki nas prijazno pokličeta, ko je na sporedu kakšen porod (pa tudi če je to sredi noči). Približno enkrat na teden se odpravimo tudi na outreach – kaj je to pa v naslednjem zapisu!